Rekli so, da muzikanta tu ni… Mi igramo vsepovsod, not al pa varjanta “zuni”. UM in Pantalooni! Poslušam tvoje zgodbe, ki mi jih nežno šepetaš v uho. Čutim tvojo toplo sapo, tvoj dih, tvoj dotik, tvoje vroče telo. Ko ti zrem v oko, te držim za roko, ko deliš z mano čas, jaz nisem osamljen, s tabo se smejim, ko mi govoriš, zamižim in sem ves omamljen. So noči, ko sem trezen spet. Pa me boli ta jezen svet! Folk želi le ljubezen met, a bolezen ne pusti, da bi se šli objet! Manjka mi igranje, praksa… Hudobno krade nam iz ust korona! Pogrešam prasketanje saksa, okus bobnov in juice suzafona! Vabi me na ples, ko me grabi stres. Iz praznega prostora izvabi glas čudes. Zares te počas že želim! Rabim zmes teh ritmov in rim, da se jim prepustim… Naj me vodi to vesolje, nočem vedet kam, bo bolje, če ne vem, kam grem, tko se lažje uživim… v svetove domišljije, skoz glasove melodije, tam lahko povem, kar me muči, izključim se in ponorim!!! Pojem pesem, da lahk moj um pozabi prostor, kjer sem, da se mi čas ustavi. Glas ponesem, to moj razum zdej rabi, da se otresem, da se telo sestavi! Ti lahk zadušiš te cvileče frekvence, prepodiš vse moteče vsiljivce, ti lahk osvetliš moreče sence, pomiriš boleče živce, ti me lahk spustiš iz tihe ječe, ublažiš brenčeče turbulence, vedno prebudiš v men malce sreče, razvedriš kladivce, nakovalce in stremence. Verjem v to, da se bo en dan zgodil. Plan je uresničt svoje sanje! Sam težko se je zapičit v cilj. Rad bi le medsebojno spoštovanje, bojno priznanje, skill, a spet ta grozen feeling, da sm prepozen, kot da izhoda več ni. Očitno je res treba preblodit čez vso to sranje in probleme, da se seme rodi, ker ideja je kot plod, pa jo treba je zalivat, jo urejat, da razveja se in skoz žejo odkrivat njeno pitno okolje, ji vlivat pogum, ker um je rodovitno polje!!! Naj me vodi to vesolje, nočem vedet kam, bo bolje, če ne vem, kam grem, tko se lažje uživim… v svetove domišljije, skoz glasove melodije, tam lahko povem, kar me muči, izključim se in pomirim…
Pantaloons 